Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Na vrhuncu kolesarske sezone - po Giru, med dirko po Sloveniji in pred Tourom smo se pogovarjali s Primožem Čerinom. Prvim slovenskim kolesarjem, ki je pred 39 leti pripeljal v Pariz in končal tritedensko dirko po Franciji. V današnjih, drugačnih kolesarskih časih, kot sam rad poudari, pa velja za neuradnega svetovalca in zaveznika Primoža Rogliča.
Medtem ko se bo danes z etapo od Litije do Novega mesta zaključila 31. izvedba kolesarske dirke po Sloveniji, bo v drugi polovici junija minilo okroglih 10 let, odkar je to preizkušnjo prvič osvojil Primož Roglič. Takrat še v dresu novomeške Adrie Mobil, kar je bila tudi zadnja skupna zmaga katere od domačih ekip na slovenski pentlji.
Za Kisovčana je bilo to le eno od slavij, ki jih je v lovu na svetovno serijo lahko postavil na ogled, med omenjeno preizkušnjo pa je spoznal tudi človeka, ki mu je močno pomagal pri dokončnem prehodu iz smučarskih skokov na najvišjo raven kolesarstva.
Primoža Čerina, danes 63-letnega kolesarskega upokojenca, ki je v zgodovino zapisan kot prvi Slovenec, ki je končal slovito dirko po Franciji. Tri tedne in kar 23 etap od Boulogne-Billancourta do Pariza je uspešno prevozil pred 39 leti, natančneje 27. julija 1986. Tudi danes Ljubljančan ostaja zvest svojemu nekdanjemu športu, še vedno pa sinu z veseljem pomaga pri vodenju kolesarske trgovine in servisa. Tudi profesionalne dirke spremlja zelo zavzeto, po zaslugi prijateljstva z Rogličem pa je na tekočem tudi z informacijami iz ozadja.
Kaj vse se je s slovenskim šampionom dogajalo na Giru? Kaj predčasen odstop pomeni v luči prihajajoče dirke po Franciji? Bo Kisovčan lahko konkurenčen sijajnemu Tadeju Pogačarju in kaj je edina šibka točka prvega kolesarja sveta? O tem – in tudi pomenu dirke po Sloveniji ter velikih spremembah v kolesarstvu – smo se pogovarjali v Sportklubovem nedeljskem intervju.
Intervju: Primož Čerin
Gospod Čerin, če začneva pri najbolj aktualni temi: danes se zaključuje 31. dirka po Sloveniji, koliko jo spremljate?
Za dirko po Sloveniji sem imel vedno čas. Še iz svojih časov vem, kaj ta dirka pomeni za domače tekmovalce, predvsem mlade. Če je kakšen dober ’material’, se bo na dirki po Sloveniji zagotovo pokazal. Je pa dirka tudi po organizacijski in varnostni plati vrhunska prireditev, vsaj kolesarskih je v Evropi malo, ki se lahko primerjajo z njo. Vedno je tudi zelo zanimiva.
Strah zaradi premika termina dirke na dva tedna prej je bil neutemeljen, spet na naših cestah tekmuje kar močna konkurenca.
Malenkost se je morda poznalo, a ekipe so morajo znati prilagajati. Težava je, da je dirk v koledarju res ogromno, tako da je težko dobiti vrhunske zasedbe. Čeprav imajo ekipe iz svetovne serije po 30 kolesarjev, smo že skoraj na polovici sezone, tako da je veliko padcev, poškodb, bolezni … In včasih je težko sestaviti tri ekipe za tri sočasne dirke. Če termin ostane nekje v juniju, je še vedno bistveno boljši, kot če bi bila dirka prestavljena na začetek ali konec sezone.
Omenili ste že, da je to dirka, na kateri se pokažejo mladi kolesarji. Letos spet ni zraven Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, a to niti ni namen te preizkušnje.
Ta imena privabljajo publiko, morda bi ob njunem nastopu ob cesto prišel še kakšen navijač več. Ampak namen te dirke je, da imajo mladi domači tekmovalci možnost, da se pomerijo z vrhunskimi tekmeci in ekipami. Ljudje, ki pridejo pogledat to dirko, dobijo vsaj delček izkušnje, kako kolesarstvo trenutno izgleda. Nadgrajevanje iz leta v leto je zelo lepo in dobrodošlo. Televizijski prenos pa … Je kaj videti, Slovenija je res lepo predstavljena. Gre za športno prireditev, ob kateri se morda sploh ne zavedamo, kako nas predstavlja v svetu. Tega noben drug šport ne more prikazati na takšen način.
Predlani je slovenska pentlja praznovala 30 let, lani je bila jubilejna 30. izvedba. Kaj je bilo ključno za trenutni razcvet?
Predvsem se mi zdi pomembno, da se organizacijska ekipa zgolj nadgrajuje. Glavni kadri ostajajo, dodajajo pa le še tisto, kar potrebujejo za nekaj več. Na splošno pa se je kolesarski šport v 30 letih zelo spremenil. Ko smo gledali stare posnetke prvih izvedbe slovenske dirke … To je bil res drug svet. Dirka raste skupaj s kolesarstvom, res imamo eno najboljših prireditev v Evropi.
Če se navežem na misel o dirki kot odskočni deski za mlade kolesarje, na njej je leta 2015 prvič zmagal tudi Primož Roglič, to je bila ena od tistih zmag, ki mu je leto pozneje prinesla prestop v svetovno serijo. Ni skrivnost, da ste bili vi že v tistem času, ko je iz skokov presedlal v kolesarstvo, eden njegovih glavnih zaveznikov in svetovalcev. Kje se je ustvarila vajina naveza?
Spoznala sva se prav na tej dirki po Sloveniji, ki ste je omenili, torej leta 2015. Takrat sem imel prvič priložnost priti v stik z njim, so mi pa že prej fantje iz Adrie Mobila govorili o njem. Sam sem na dirki opravljal vlogo nevtralnega kolesarskega servisa, tako da sva se lahko veliko videla. Ko sva se spoznala, je bil zame to poseben trenutek. Ko gledaš mlade fante, vidiš razlike med njimi. Pri njem so disciplina, priprave na etape, že pogled … dali vedeti, da je drugačen od tistih že najboljših. Osredotočenost, ki jo ima Primož, redko vidiš.
Tam sva se spoznala, se nekajkrat srečala in pogovarjala o kolesarstvu. On je bil zame neke vrste samorastnik, podobno kot sem bil jaz v svojih letih. Zato mi je bil še bolj všeč. Ni prišel iz neke strukture ali ekipe, kjer bi bil dolgo časa – recimo kot Pogačar, ki je otrok ljubljanskega Roga in je imel ves čas podporo moštva. Primož pa je prišel iz drugega sveta, iz drugega športa, bil je sam in izgubljen. Praktično nič ni vedel o kolesarstvu, bil je nevednež. Srečo je imel, da je pri Adrii Mobil dobil zelo dobro podporo. A vsi, ki spremljamo ta šport, vemo, da še zdaleč ne odločajo samo močne noge. Potrebnega je ogromno drugih znanj: taktika, tehnika, vožnja v ovinkih …
Lahko pogledamo tudi obratno smer: če bi šel nekdo pri 20 letih prvič na smučarsko skakalnico, nima nobenih možnosti, da bi uspel v tem športu. Razen če gre za takšen fenomen, kot je Primož v kolesarstvu. On je res iz nič prišel med najboljše ekipe v svetovni seriji, v nekaj letih je zmagoval tudi med najboljšimi. Svetovni fenomen, ki ga razen Primoža ni bilo, ga ni in ga ne bo. Zato ga še toliko bolj spoštujem, je nekaj posebnega.
Kako se je vajina komunikacija v teh desetih letih spremenila? Verjetno je drugače govoriti z enim najboljših kolesarjev na svetu kot s popolnim začetnikom.
Pokliče me on, pokličem ga jaz. Zdaj se ne pogovarjava več veliko o kolesarstvu, saj je on s tem tako ali tako že obremenjen 24 ur na dan. Več se pogovarjava o življenju na splošno, tudi o kakšni kolesarski malenkosti. Tudi kolesarstvo se je toliko spremenilo, da ne poznam več vsega ozadja, zato sem težko pameten (smeh) in svetujem tako inteligentnemu kolesarju, kot je on. Nima smisla, da bi mu ’solil pamet’.
Rekli ste, da ste čutili, da ima v sebi nekaj več. A verjetno niste pričakovali, da bo dosegel vse, kar je?
Ja in ne. Vedel sem, da bi lahko bil nekaj posebnega, a je imel pred sabo še veliko dela in dirk. Nikoli ne bi mogel biti gotov, da bo uspel. V enem pogovoru na začetku poti sem ga vprašal, kaj je njegov cilj. In mi je odgovoril, da želi zmagovati na največjih dirkah: na Giru in Touru, v Španiji. Če to reče fant, ki je še včeraj skakal po snegu … Ko vidiš osredotočenost in disciplino ter kako napak iz leta v leto ne ponavlja, ampak se iz njih uči, potem veš, da je razvoj zelo hiter. Sploh če zna poslušati. Iz vseh nasvetov, ki jih ni bilo malo z vseh strani, je potegnil tiste, ki so mu pomagali. In uspel je.
Če se vrneva v sedanjost – za Rogličem je dirka po Italiji, a se njegov prvi cilj letošnje sezone ni izšel po načrtih. Zakaj? Imate informacije, kaj točno je šlo – ob preveč padcih – narobe? Ekipa je pri razkrivanju zelo skrivnostna.
Ko se padci nalagajo eden na drugega, se poškodbe seštevajo. Telo se ob dnevnih maksimalnih naporih težko rehabilitira. A zdi se mi, da so se težave za Primoža začele že prej – v 6. etapi. Pred ciljem v Neaplju se je zgodil padec ekipe Red Bull Bora Hansgrohe, po katerem je Jai Hindley takoj odstopil, Jan Tratnik pa je imel tako težko poškodbo kolena, da je en teden vozil z velikimi težavami. Dani Martinez pa je bil že od začetka Gira bolan in so ga skušali pozdraviti, a tudi to je težko na takšni dirki.
Primož je tako ostal brez treh najbolj izkušenih in najbolj pomembnih pomočnikov. Te težave so se potem prenesle tudi nanj, saj je najbolj izpostavljen. Po dveh kilometrih makadama 9. etape je bil najbližji moštveni kolega že minuto za njim. Na srečo se je vrnil Giulio Pellizarri, verjetno bi se brez defekta in minute izgube vse skupaj obrnilo povsem drugače. Še dobro, da je ostal psihično trden in na kronometru odpeljal dobro.
A težave so ostale, kot kapetan se je moral sam boriti za položaje v skupini, brez izkušenih. Ti točno vedo, kaj je treba storiti v določenem trenutku, včasih tudi kapetana malce porinejo v ospredje. Če si brez tega, je zelo težko, saj se zdaj dirka zelo agresivno. Mladi zavirajo kakšno sekundo prej, starejši pa se z glavo ali ramo naslonijo na tekmeca. A potem se hitro kje zatakne … In prišla sta še dva padca, ki Primožu zagotovo nista pomagala. Rezultat je bil odstop, upam, da bo vse skupaj uspešno saniral in se dobro pripravil na dirko po Franciji. Tam pa bo, tako kot vsako leto, pravi cirkus. Najprej je treba preživeti prvo etapo, prvi teden … Nekje po 10. etapi pa so stvari že bolj postavljene, vsak ima svoje mesto v skupini in je potem lažje.
Osebni trener Marc Lamberts je dejal, da je psihološka rana v primerjavi z lansko po odstopu na Touru vendarle veliko manjša in da bo popolnoma pripravljen na dirko po Franciji.
Pri njemu je fenomen prav to, da kljub zrelim letom še naprej nadgrajuje svojo pripravljenost, tudi fizično malce še pridobiva. Na tem nivoju je to zelo zahtevno. Psihološko je res neverjeten, dokler bo tako ostalo, bo tudi v vrhu.
Ste ga kaj v živo spremljali v Italiji?
Bil sem en teden v severni Italiji, dvakrat sva se srečala. A to je dirka, težko je priti zraven. Obkrožen je že s toliko ljudmi, da ne rabi še dodatnih, ki bi ga spraševali oziroma solili pamet (smeh). Obakrat, ko sva se srečala, je bil rezultatsko soliden, ne povsem optimalen, a to so tritedenske dirke. Polne stresa.
Kako ste potem videli razplet Gira? Po odstopu Rogliča in Ayusa se je zdelo, da bosta za zmago obračunala Isaac del Toro in Richard Carapaz, njuno taktiziranje pa je zadnji dan izkoristil Simon Yates.
To pa, priznam, težko razumem. Dvakrat sem si ogledal 20. etapo in poslušal komentarje. Vsi, ki se spoznajo na kolesarje, so bolj kot ne istega mnenja. Da je nekaj šlo zelo zelo narobe. Včasih, recimo 30 let nazaj, ko še ni bilo radijskih povezav in vseh podatkov za spremljanje kolesarjev in skupin, bi to še razumel. Danes, ko pa športni direktorji vse to spremljajo in gledajo dirke … Da izgubiš skupno zmago v zadnjih 50 kilometrov dirkanja, mora biti nekaj hudo narobe.
In pri UAE Emirates je nekaj moralo biti narobe, saj tudi drugih fantov ob del Toru ni bilo. Pa tudi ob tako močni ekipi bi morali imeti praktično v vsaki etapi enega kolesarja v begu, ki bi samo čakal na kapetana. A tega nikoli na tem Giru niso storili. Glede 20. etape pa ne razumem niti del Tora, ki deluje razgledan. Ni želel iti za svojim konkurentom, ki je mimo pripeljal z dvema kilometroma večjo hitrostjo. Ni mu bilo treba storiti nič drugega, kot se le zapeljati za njega in mu slediti. Iz medsebojnega rivalstva del Tora in Carapaza je nastal pat položaj, v katerem nista mogla narediti nič več. Bolj razumem Carapaza, ki se mu je Mehičan ves čas vozil na kolesu. Napadal je prvo mesto, potem pa mu je bilo vseeno, ali je drugi ali tretji. A če kolesarje še razumem, pa ne razumem športnih direktorjev.
Če se za trenutek še vrneva k Rogliču. Ni skrival, da bi z dobrim rezultatom v Italiji tako sebe kot ekipo razbremenil pred Tourom. Tega zdaj ne bo.
To je teorija, ki je prišla v javnost. Primož je imel že pred leti željo, da bi nastopil na dvojčku Giro-Tour, a mu tega pri Vismi žal niso dopustili. Zdaj je dobil priložnost in skušal izkoristiti. Do 6. etape je šlo vse po načrtih. Koliko bi ga zmaga na Giru razbremenila za Tour? Po mojem mnenju ne preveč. Tour je zgodba zase, ko si tam enkrat na startu, sploh ne bi smel razmišljati o zmagi na Giru.
Bo pa na Touru konkurenca spet izjemna, spet prihaja trojica Pogačar/Jonas Vingegaard/Remco Evenepoel.
O Tadeju sploh nima smisla izgubljati besed. Tako kot dirka on, lahko samo on. Drugega takšnega na svetu ni. Zato je zame eno stopničko nad ostalimi. Vingegaard mu sledi, saj ima neke svoje sposobnosti, iz leta v leto pa se pripravlja samo na Tour. Evenepoel in Primož pa bosta verjetno zelo blizu. Če bosta imela res vrhunsko pripravo in se jima stvari izidejo, sta lahko konkurenčna. Odločale bodo malenkosti, igrice v ekipi, tudi sreča. Zagotovo bo zanimivo in napeto že od samega začetka. Prvi teden bo potekal na severu Francije, kjer se lahko hitro zaplete, saj je veliko valovitega terena in vetra, ceste so posebne. Na startu bo skoraj 200 vrhunsko pripravljenih kolesarjev, a malo prostora v ospredju. Zato bo podpora ekipe – tako na cesti kot iz športnih avtomobilov – zelo pomembna.
Kaj bo ključno na poti do zmage?
Na tritedenskih dirkah se preprosto mora sestaviti mozaik. Uspešno ga lahko sestavi samo eden. Kako do tega pride, pa je nemogoče napovedati ali predvideti. Veliko je medsebojne odvisnosti od smole oziroma sreče. V ozadju je veliko stvari, ki jih na televiziji ne vidimo. Po navadi odločajo malenkosti, ki pa v smislu rezultata potem niso več malenkosti.
V drugem in tretjem tednu je na trasi veliko klancev, kjer je bil Pogačar v minulih letih poražen.
Za takšnega športnika, kot je Tadej, bo to dodaten izziv. Tolmačenje, da so organizatorji to storili, da bi ga oslabili, se mi zdi napačno. Prej nasprotno. Verjetno bo v svojem slogu odgovoril na izziv. Ni pa imun na zunanje dejavnike, zato mora biti pazljiv, pozoren in razmišljati iz etape v etapo.
Ima ob tej prevladi, ki jo kaže na dirkah, sploh kakšno šibko točko?
Kot sem dejal, na njegov način lahko dirka samo on. Prav zato mi je žal dirk Milano-Sanremo in Amstel Gold, kjer bi zmagal brez napak ekipe UAE Emirates. V primeru prve se jim je to zgodilo že drugič zapored – pred vzponom na Cipresso se je nekaj zgodilo, izgubili so položaj v glavnini in Tadej je moral klanec začeti nekje s 30. mesta. Kljub temu se je prebil do čela in moral takoj napasti, saj ni imel več pomočnikov. Ni veliko manjkalo, pa bi zlomil tudi še Mathieuja van der Poela. Če bi bil na začetku klanca skupaj z njima v glavnini, bi na vrh prišel z deset- ali dvajsetsekundno prednost, potem pa ga ne bi ujel nihče.
Na drugi dirki pa nisem razumel odločitve iz avtomobila, ko sta bili v ubežni ekipi s Tadejem še Evenepoel in Jay Vine. Takrat bi moral Avstralec voziti za kolesom Belgijca in čakati samo njega. Ko je Remco pobegnil iz skupine in ujel Mattiasa Skjelmoseja, pa je postalo nevarno. Morda pri Emiratih preveč računajo na nenormalne predstave Pogačarja, a šlo je za taktično napako športnih direktorjev. V ključnih trenutkih so taktične odločitve moštva kdaj zgrešene.
Ogrevanje pred Tourom prinaša dirka po Dofineji, ki se začenja danes. Nastopila bo trojica Pogačar/Evenepoel/Vingegaard.
Tam bomo že marsikaj videli. Tadej bo prišel po zmago, tako kot na vsako dirko, čeprav je to šele generalka za Tour. Vingegaard bo verjetno malce preračunaval. Če bo začutil, da lahko premaga Pogačarja, bo to zagotovo skušal storiti, saj bi s tem psihološko dvignil. Evenepoel pa ve, da fizično ni na ravni obeh, sploh na klancih. A če mu zaradi njunih igric uspe priti zraven, bi lahko kakšen dan izkoristil svoj potencial.
Slovenska kolesarka javnost se je razvadila številnih uspehov, zdaj že drugo mesto ni več dovolj. Nekoč pa je bilo drugače … že deseterica, etapna deseterica, nenazadnje nastop na teh največjih dirkah so bile male zmage. Za vedno boste ostali zapisani v zgodovini kot tisti Slovenec, ki je kot prvi uspešno zaključil s Tourom (leta 1986). Tega vam nihče ne more vzeti.
To drži, ampak kolesarstvo je res povsem drugačno kot takrat. Povsem drug svet. Spomini pa so ostali, odnosi z ljudmi … To mi daje zadovoljstvo. Na žalost je ta šport vmes zmotilo tudi črno obdobje z dopingom, ki se ga mladi na srečo ne spomnijo več. Me pa žalosti, da se ljudje, ki so bili udeleženi v teh zgodbah, še naprej izpostavljajo v javnosti.
Kako je skozi vaše oči videti trend, da na najvišji ravni vse pogosteje uspevajo vse mlajši fantje?
Vprašanje je, kako dolgo bodo te mladi konkurenčni. Če si pri 20 ali 21 letih že med najboljšimi, je tu vprašanje, kako to zdržati do 35. leta. Ves čas pa prihajajo mladi, še bolj agresivni. Profesionalni šport se spreminja na vseh ravneh, podobno je v nogometu, košarki, tudi v formuli ena, kjer nekateri vozijo bolide brez vozniškega izpita. Ta nova doba, ki jo je prinesel razvoj tehnologije, se pozna tudi v športu. Mladi imajo veliko več informacij in podatkov, kako in kaj delati stvari. Trenerji jih imajo bolj pod nadzorom, komunikacija je stalna. Dirkalne konje delajo že iz žrebičkov, če povem bolj grobo.
Včasih smo imeli prosti čas, vsak ga je uredil po svoje. Zato smo rasli počasi, zdaj pa zelo hitro. Šele čez leta bomo videli, kako se bo to obneslo. Žal se bojim, da bo zato večji osip, eden takšnih primerov je Marcel Kittel, odličen sprinter. In še nekateri. Preprosto niso zdržali pritiska, discipline, stresa.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!